Zobni implantat

Najpogostejša indikacija za zobni implantat je njegova uporaba v primeru enega majkajočega zoba. Posebno v področju sprednjih zob so estetska pričakovanja v primeru take oskrbe ponavadi zelo visoka. Takojšnja implantacija in oskrba z začasno kronico je ravno v tem področju najidealnejša rešitev, saj so pacienti lahko hitro estetsko in delno fukcionalno rehabilitirani. Stopnja uspešnosti posegov, ko se zobni impantat vstavi direktno v ekstrakcijsko rano se bistveno ne razlikuje od posegov, ko se zobni implantat vstavi v že zaceljeno in preoblikovano kost. Danes seveda pod pojmom uspešne implantacije ne razumemo samo dobre osteointegracije ampak tudi dober estetski rezultat.



Implantacija neposredno po ruvanju zoba. zobni implantat je postavljen preveč vestibularno, kar kasneje nudi neugoden estetski rezultat (prosevanje vsadka skozi vestibularno dlesen, po resorpciji vestibularne kompakte).


Ko vstavljamo zobni implantat v vrzel enega majkajočega zoba je višina medzobne dlesni (papile) določena s pripojem dleni na sosednja zoba. Umikanje kostnega in rdečega tkiva v področju prednjega vidnega dela vsadka (bukalna recesija) pa predstavlja glaven problem v tem področju. Položaj dlesni v tem področju je seveda odvisen od položaja in oblike podporne kosti. Vsi napori terapevta, ki vstavlja zobni implantat, so tako usmerjeni v ohranitev kosti, ki obdaja zob in kasneje zobni impantat s sprednje vidne strani (bukalna kompakta).



Pravilen položaj vsadka (1mm za linijo , ki povezuje najbolaj vetibularne točke sosednjih zob). Operacija je brez vestibularnega režnja, s čimer se zmanjša možnost za resorpcijo vestibularne kompakte.



Tanek kostni zid, ki pred ruvanjem obdaja korenino je sestavljen iz trše kosti (kompakte) ali sidrne kosti. Po ruvanju ta kostni zid izgubi svojo filziološko funkcijo (zoba ni več) in zaradi tega počasi izgine. V kolikor se uporablja način operacije z dvigom mukoperiostalnega režnja, se prekine prehrana tega dela kosti in v vsakem primeru pride do relativno visoke resorpcije bukalne kompakte. Zaradi tega je pomebno da se pristopi k operaciji brez dviga režnja. Prav tako je bistvenega pomena doseči zadostno primarno stabilnost zobnega implantata, kar je zagotovljeno s preparacijo ležišča preko fundusa alveole, oziroma preko apeksa pred tem izruvane korenine.



Kostna augumentacija po vstavitvi zobnega implantata direktno v alveolo po ruvanju zoba.



Ne glede na že opisane faktroje, je za končen, tudi estetski uspeh, pomemben položaj zobnega implantata. Zobni implantat naj bi predvsem v bukopalatinalni smeri imel točno določeno pozicijo. Zobni implantat postavljen preveč vestibularno povzroči še hitrejše raztapljane vestibularne kompakte in posledično kasnejše prosevanje vsadka skozi dlesen. Zobni implantat postavljen preveč palatinalno, pomeni kasnejšo problematiko pri oblikovanju umetne zobne krone, ki mora imeti trebušasto obliko, kar onemogoča dobro čiščenje kontakta med dlesnijo in krono. Zobni implantat naj bi bil postavljen 1 mm za črto, ki povezuje najbolj vestibularne točke sosednjih zob.



Zobni implantat je namestu, njegovo pozicijo se na vnaprej pripravljen model prenese s pomočjo kompozitne mase.



Takojšnja implantacija po odstranitvi zoba sama ne vpliva na večjo ali manjšo resorpcijo vestibularne kosti, ki ima sicer največji vpliv na estetski rezultat. Mnogo je študij, ki podpirajo ali ne, implantacijo skupaj s kostno augumentacijo, ki naj bi zmanjšala raztapljanje omenjenega dela kosti. Praznina med vsadkom in alveolarno kompakto naj bi se zapolnila s počasi raztapljajočim ksenograftom, ki naj bi stabiliziral krvni strdek in s tem zmanjšal resorpcijo.



Laboratorijski zobni implantat na mestu. V izvrtano odprtino se ga s pomočjo kompozitne mase (slika 5) fiksira z akrilatom.



Prvi korak pri izdelavi začasne krone, ki jo lahko montiramo na direktno vstavljen zobni implantat je registracija pozicije vsadka. V tem primeru se ne poslužujemo klasičnega odtiskovanja, saj s tem lahko povečamo možnost infekcije operativnega področja. Odisni abutment oziroma prenosnik s kompozitnim materialom povežemo s sosednjima zobema. Konstrukcijo odstranimo iz ust in prenesemo na prej narejen situacijski model, ki ga izdolbemo v področju odstranjenega zoba. Laboratorijski analog tako lahko vstavimo in fiksiramo v model. Na takem modelu tehnik pripravi začasno suprakonstrukcijo, ki jo je mogoče v relativno kratkem času po operaciji že montirani na vstavljen zobni implantat. Glavni cilj začasne oskrbe je oblikovanje mehkih periimplantnih tkiv, ki v idealnem slučaju ustrezajo obliki izruvanega zoba. V ta namen je seveda najbole uporabiti za začasen nadomestek krono izruvanega zoba. V kolikor to ni mogoče uporabimo akrilatne provizorije, najbolje na titanovih nosilcih, ki kasneje služijo kot trajni abutmenti.




Začasni nadomestek (zobna krona izruvanega zoba, obdelana in pritrjena na klasičen titanov abutment), tri mesece po vstavitvi. Stanje pripravljeno za izelavo trajnega nadomestka.


Obiščite še spletno stran zobozdravnik.si in si preberete več informacij o zobnih implantatih. Preberete lahko tudi različna vprašanja obiskovalcev in odgovore mag. Tomaž Rotar, dr.dent. med.. Teh je že več kot 1.000 različnih.

Članek je povzet po: Neposredna vstavitev zobnega implantata po ruvanju posameznega zoba v vidnem sektorju zgornje čeljusti. E.Grizas / C. Fischer / P. Thiele / P.Parvini / G.H. Nentwig
© Copyright - zobni-implantati.net. Izvedba Super Splet.